Sisol 835 m

Sobotni izlet je bi v znamenju sonca in morja. Po jutrajnem zapletu z osebnimi dokumenti smo si po treh urah vožnje le lahko privoščili kavico v Moščiniški dragi. Nekateri so se sprehodili po promenadi, drugi so izkoristili še zadnjo priliko za obisk trgovine, ostali pa vsi v en lokal, kljub temu, da je lokalov na pretek. Posledica tega je bila v tem, da v lokalu niso bili pripravljeni v pol ure postreči ducat kav in ko smo morali nadaljevati pot so še zadnji dobili kavo. V Brseču smo začeli s pohodom in po dveh urah vzpona prispeli na greben z naravnim oknom, kjer smo naredili daljši počitek, da smo rahlo razvlečeno skupino na križišču poti spet zbrali skupaj. V nadaljevanju je pot dajala vtis visokogorja saj je bilo potrebno prestopati in plezati po skalah, tako, da so prišli na račun še tisti, katerim je težja pot bolj pri srcu. Razgledi na Vojak, Kvarner in Istro so bili veličastni. Vrh smo osvojili in čakalo nas je še toliko sestopa čez razgledne in ne tako zahtevne vrhove proti rtu Mašenjak. Proti koncu ni bilo videti konca, se je kar vleklo, še posebno nekaterim slabše pripravljenim planincem, kateri si z razliko od boljše pripravljenih niso uspeli privoščiti zaslužene pijače pri motelu Vidikovec, kjer nas je čakal avtobus. Večerja je bila v znamenju morja. Po dveh urah pokušanja morskih dobrot ob dobrem vinčku nas je čakala dve uri dolga vožnja domov.

Izleta se je udeležilo 48 udeležencev, pohod je trajal 6,5 ur s tremi daljšimi postanki, naredili smo cca. 800 m v.r. vzpona. Za boljše spoznavanje Liburnijske obale je poskrbel dvo nadstropni avtobus.

Učka, 1396 m

V nedeljo 21.2. je bilo moje prvo vodenje v okviru PD Rašica in sicer izlet na Učko, najvišji vrh Istre. Povabilu na izlet se je odzvalo kar 20 planincev.

Navsezgodaj smo se odpeljali v Mošćeničko Drago, kjer je bilo nad mestecem, na približno 100 m nadmorske višine, naše izhodišče. Vreme je bilo odlično, jasno brez oblačka.

Po uvodnem kopnem delu nas je kmalu razveselil sveži sneg, ki ga je bilo čedalje več, nekje v zametih tudi dobrega pol metra. Zaradi snega smo napredovali nekoliko počasneje, a v pravljičnem zimskem okolju. Kljub dvomu nekaterih, da bodo zmogli, smo v dobrih 5 urah vsi udeleženci prispeli na Vojak, najvišji vrh Učke, kjer smo se naužili razgledov po Istri, Reki in Kvarnerju in uživali ob zanimivem kontrastu, sneg in morje.

Sestop so popestrile težave z žulji ene od udeleženk in malo pred nočjo smo prispeli do izhodišča.

Že tako kar konkretno turo je popestril sveže zapadli sneg in jo naredil za kondicijsko zelo zahtevno.

Izlet smo zaključili v prijetnem vzdušju v gostilni Potok pred Ilirsko Bistrico.

Povezava na blog