Velika Radenska stena

V soboto 22.06.2013 smo se iz Prušnikove 99, Lj.Šentvid odpeljali  na pohod ob Kolpi in imeli vzpon,oziroma  spust z Velike Stene 439m. Po poti proti Staremu trgu ob Kolpi smo še pobrali pohodnike v Ivančni Gorici in Črnomlju.Tu je bil krajši postanek za jutranjo kavico.

Pohod smo pričeli ob 9.45h  iz ceste,ki pelje Srednji Radenci proti Vinici.Usmerili smo se po označeni  poti kar na vrh Velike Stene,to nam je vzelo slabih 15minut hoje in razgledna ploščad je bila pred nami.  Pogled po dolini Kolpe in na vasi pod nami  je bil prečudovit. Vreme je bilo zmerno oblačno, tu pa tam je posijalo sonce,ravno prav,da ni bilo prevroče.Spust smo opravili v 35 minutah in prišli v vas Dolnji Radenci. Od tu dalje so nas vidne oznake in razlage znamenitosti peljale v objemu zelenih dreves ob samem robu reke Kolpe. Kratki počitki in pogovori med pohodniki so bili prav zanimivi.

Pot sama je nenaporna , ravna in lahka,ponekod posuta z mivko,steptano zemljo,ki jo nanaša reka kadar je v širšem obsegu,ob nalivih dežja. Odpirali so se nam travniki,sadovnjaki,vinogradi in njive stisnjene ob skalne stene in reko Kolpo,katera spreminja hitrost in barvo na vsakem koraku.Ogledali smo si vhod v jamo Kobiljača. Vasici Breg in Kot sta si tudi izborili mesto ob reki. V Kotu je najjužnejša točka Slovenije na meji s Hrvaško.Tudi kak lep vikend si najde mesto v skritih logih.

Po 3 urah hoje smo prišli v vasico Damelj,tukaj je bil zaključek pohoda.Kulinarične dobrote so nam pripravili na turistični kmetiji Žagar. Po vsem tem je bilo še kopanje in ohladitev v Kolpi na plaži pod vasjo.Imajo tudi prostor za kampiranje.

Ob 17.30h se odpeljemo nazaj proti Ljubljani.Po poti razložimo pohodnike obratno kot smo jih nakladali. V Črnomlju,Žužemberku in v Ivančni Gorici. V Ljubljano smo prišli ob 20.20h. Skupne hoje je bilo dobre 4 ure,pohodnikov pa 12.

Dan je bil lep in čudovit. Napolnjeni z vodo iz izvira Trpotec,kateri ohranja večno mladost,smo mnenja,da se še vedno mladi  najdemo na naslednjih poteh.

 

Pohod od Lijaka do Sekulaka

Sobotno  jutro dne  09.03.2013. Ob 7 uri se nas  17 pohodnikov  odpelje  na pohod  v Vipavsko dolino.Za vreme je kazalo,da bo zdržalo. Nekaj  časa je tako tudi bilo,potem pa,..dež.

Naš pričetek je bil v kampu  Lijak v vasi  Šmihel.  Tam nam je Aleksander, lastnik kampa na kratko opisal  delovanje  in dogajanje  v  tem  delu  doline ter način, kako nazaj  k naravi  v obliki  kampiranja  in  športnih dejavnosti.  Deležni  smo bili tudi  razlage o  izviru » Lijak«. To je nestalen kraški  izvir  v zahodnem delu Trnovskega  gozda na  višini  581 m. Ime  je dobil po značilnih strmih in ponekod prepadnih  lijakasto oblikovanih stenah zatrepa. Po njem se imenuje tudi potok, ki tu izvira le po daljših deževjih. Mi  smo  bili deležni  tega  pretoka  v vsej svoji  veličini. Struga je bila polna vode, ki je vrela iz številnih lukenj med skalami, poraščenimi z mahom. Nad njim je naravno skalnato okno imenovano  »Skozno«. Območje  Lijaka in  Skozno sta varovana  kot naravni spomenik.

Nad samim  izvirom nas je potka pelja povprek čez gozd na jaso. Imeli bi čudovit pogled v dolino, toda nizka oblačnost nam to ni dopuščala. Hodili smo ob vinogradih, nasadih oljk in raznega sadnega drevja. Pot je označena in na določenih mestih stojijo leseni stebri  z opisom zanimivosti  in tudi  puščice kažejo smeri  naprej  ter čas hoje.  Večji  del  te poti se vije po gozdu, ob gozdu, čez vasi, travnike in ponovno v gozd. Nekaj vzpona smo imeli proti vrhu do Vitovljske cerkve Matere Božje, ki stoji na skalni vzpetini visoki 605m, pod obronki Trnovskega gozda.  Znana je iz časov  turških in benečanskih vpadov. Vmes nas je že kar dobro namakalo in dež je  postajal  močnejši.

Tukaj smo si privoščoli počitek in malico. Pogled,zaradi megle,dežja in oblačnosti,  nam ni dovoljeval  uživanja v lepotah,ki jo nudi ta vzpetina nad vasjo Vitovlje. V lepem vremenu se vidi  vse do Jadranskega  morja  in Dolomitov. Jezero Vogršček  je kot  na dlani, oziroma ves spodnji  del  Vipavske doline.Pohodnikom sem pokazala  slike kakšen je pogled  v lepem  vremenu.

Ker dež ni kaj dosti pojenjal,smo se odločili,da vzpona  na 888m visoki Sekulak ne opravimo.Same hoje od  Marijine cerkve,po Napoleonovi  cesti,  do vrha je še  za  1 uro in 15 minut.  Toda spust  je  v takih  razmerah  neugoden, spolzek in nevaren. Zato smo se spustili  mimo Vitovljskega jezera,ki je sredi  gozda pod  vrhom Sv.Marije nazaj  v  dolino. Pot je bila na nekaterih delih popolnoma  namočena  in blatna. Videli smo tudi nasad kostanja, znanega pod imenom »vitovski maron«.  V vasi  smo si privoščili  tople napitke. Nato pa na avtobus in nazaj v Ljubljano. Prihod ob 16h.

Tudi  če v tem deževnem dnevu  vrha nismo osvojili  in ga nam ni bilo dano videti, smo pot prehodili v sproščujočem  druženju in klepetanju. Vsi  prisotni,  vsaj tako si  upam  povedati,da smo  dobili nek nov in malo drugačen pogled na naravo,ki je ravno tako lepa in čudovita, kljub temu,da ni obsijana  s soncem, saj to smo vedno  lahko  mi,..SONCE.

Vodnica, Iva  Pajek

Korovska gora

Skupina 19-tih pohodnikov,od tega 8 študentk iz FF-Lj, ena se nam pridruži v vasi Korovci, se v soboto, 21.4.,  z mini busom ob 6.30h odpeljemo iz Prušnikove ul.99 v vzhodni del naše ljube Slovenije, Slovenske gorice in Goričko. Kljub nevšečnosti, počila nam je guma in to že zjutraj, se nas drži dobra volja in razigranost. Vožnjo nadaljujemo po ostankih nekdanjega bazena Panonskega morja, gledano geološko za Slovenske gorice in  Sv.Jurij ob Ščavnici. Vrhovi gričevja tod okoli segajo do 300 – 400 mnm. Sv.Jurij ob Š. leži na 232 mnm. Ogledamo si oljarno Kocbek. Deležni smo razlage o pridelavi buč in predelavi bučnih semen v zdravo, gosto črno tekočino-bučno olje. Uživamo v degustaciji. Preko Kapelskega Vrha na 312 – 314 mnm se vožnja prevesi v mesto Radenci, ter naprej po ravnicah do meje z Avstrijo v vasico Korovci, katera se razteza ob potoku Kučnica. Pozdravijo nas štorklje, ki gnezdijo v vasi in krajevna vodnica. Naš pohod,oziroma poučna pot se tukaj prične. Peščena prodnata tla so po večini pokrita z borovimi gozdovi. “Kor” pomeni “gozd”, zato ime Korovska gora. Začetek poti je na 245 m in konec na 305 m. Tu so še rastišča narcis “potkoloncev”, tu še vedno domuje vidra, štorklja, lisica,.. “Fuks Graba”.. lisičje domovanje. Pot spremlja potoček,ki bogati dolino z neštetimi meandri. Krajevno vodnico smo z zanimanjem poslušali, saj je pot dolgo 2500m, povezala in razložila delovanje v gozdu; živali, rastlinje;… Kjer se stekata zaobljeni gričevnati svet Goričkega in panonsko-prekmurska ravnica, se vam ponudi prečudovit pogled na obdelana polja, urejene domačije, vrtove, potok Kučnico in gozd,… Z ogledom Bransbergerjeve domačije, po domače pri Števekovih, ki ponuja razstavo, zbirko nekoč nepogrešljivega kmečkega orodja, gospodinjskih pripomočkov, pa smo končali tisti uradni del po programu! Počitek po Prekmurskih dobrotah in predajanju soncu, je vsem ugajalo, “pasalo”. Naše sobotno potepanje, (hodili smo res manj, kot je bilo načrtovano, saj je del Grabe v razritem stanju, zaradi sekanja, odvoza odmrlih dreves), se je zaključilo ob 20.35h z vrnitvijo na Prušnikovo ul.99.Lj. Bil je zanimiv in dokaj drugačen pohod, kot smo ga vajeni; če gledamo skozi oči planincev! Meni je drago, da se lahko predamo tudi takim potem, da pobliže spoznamo vso lepoto v kateri živimo, ne samo gorsko! Vsem hvala za druženje in naslednjič bo bolj strmo, daljše, Trenta, Lepoč, 1632m, 9.6.2012.

Vsi lepo vabljeni!

Od Socerba do Ankarana čez Tinijan

V soboto dne 28.01.2012, ob 8h, smo se v sklopu PD-Rašica odpravili na lažji pohod, od Socerba do Ankarana!
Pohodnikov nas je bilo 31. Od tega kar 6.študentk iz FF Lj.

Avtobus nas je pripeljal na vrh do gradu Socerb. Tam nam je krajevni vodnik razložil, kaj vse in do kam se vidi iz tega dela Primorske. Tržaški zaliv, Trst, Miljski polotok, Tinjan, Koperski zaliv, Izola, gričevje vse tja proti Hrvaški, Italiji, itd…  Pogled je bil lep, vreme je bilo tu gori, pri gradu, dokaj sončno, vendar je pihal mrzel veter, zato smo jo hitro popihali v zavetje borovcev do jame od Sv.Socerba.
Ogled jame smo si z zanimanjem ogledali in poslušali razlago, ki nam jo je dal naš vodnik. To traja kako uro in pol, žigosamo naše dnevnike, ter se spustimo po kamniti, gozdni, uhojeni poti do vasi Osp(57m),  ki spada med najstarejše slovenske vasi, prvič je omenjena ob koncu 11. stoletja. V vasi se da ogledati; Osapsko plezalno steno, jamo Grad, spomenik žrtvam iz NOB, cerkev Sv.Tomaža, Gasilski dom, ter tablo, ki sporoča da je v vasi Osp delovala prva Slovenska ljudska šola v Istri(pred 175 leti). Kar veliko za tako malo in tipično kraško vasico. Kratek počitek in pogled nazaj proti Kraškemu robu. Vzpon na Tinjan(374m) nam ni delal kakih posebnih težav ali mučenja. Pot je uhojena, kamnita. Tudi lep, suhi travnati greben smo prehodili.

Od tu se zopet pred nami in za nami razprostre prekrasen pogled na vso že prej našteto pokrajino. Tinjan je mala hribovska vasica, ki se nahaja med Dekani in Zg. Škofijami. V vasi stoji cerkev Sv.Mihaela, antenski stolp, tukaj je tudi predzadnja točka SPP. Obvezni žig in hajd v dolino. Po asfaltni poti do Ankarana, del poti se prevozimo z avtobusom, ker sama hoja po asfaltu je naporna in ni v pravi užitek, tisti, planinsko-naravni.  Med 15h in 15.30h se še zadnič žigosamo.Odpeljemo se proti Sežani v vas Tomaj, na domačijo “Pr Cenetovih”. Deležni smo lepega sprejema in okusne domače hrane. Zadovoljni, polni dobrega počutja, druženja, novih vtisov se ob 19.30h pripeljemo nazaj na Prušnikovo, od koder smo zjutraj tudi krenili.

Hvaležna  sem vsem za vso podporo in sprejemanje pri mojem “Prvem pohodu” samostojnem vodenju, kot vodnica PZS.

Lepo vabljeni za 21.04.2012, kjer bomo raziskovali Prekmursko pokrajino na Goričkem.