15. november 2008

Kaj početi sredi novembra v hribih?

V tem prehodnem obdobju med jesenjo in zimo je mnogokrat v gorah prav turobno – pogosti sredozemski cikloni z debelimi oblaki, dež in megla se mi nemudoma prikradejo v misli… Ah, kdaj pa kdaj se mora vendar pokazati tudi sonce. V soboto bi bil že čas, in če se tam zgoraj malce ohladi, bo visoko v gorah lepo belo!

Prišla je sobota in s tem tura Gorniške skupine, naš cilj je bila Mala Rateška Ponca. Iz Tamarja smo od planiške Velikanke ubrali pot po lovski poti najprej v krnico Spodnjega Grunta. Pot je bila tipično jesenska z obilico mokrega odpadlega listja. Pogled navzgor je nakazoval, da bomo danes hodili v megli, rekel sem si: “No, saj sem vedel, fotoaparat bi lahko pustil tudi doma”.

Pot je peljala mimo stolpastega grebena (Glave) in glej ga zlomka, megle je vedno manj, v ozadju pa vidim stolpe, bele – take, kot jih želi moje fotografsko oko. Ko smo prišli na škrbino Vratica (sedelce v grebenu) se je poezija šele dobro začela, jaz pa sem zaradi fanatičnega fotografiranja začel zaostajati za skupino. Z nekaj domišljije sem v stranskem SZ razu Visoke Rateške Ponce videl piščali in mitološke zgodbe…

Od Vratic je le še kratka a malce strmejša pot do Male Rateške Ponce. Pohitel sem torej za skupino in na vrhu opravil tisti standardni obred (stisk rok, par hvalospevov naravi, malica).

Sestopili smo najprej po isti poti, od sedla nad Glavami pa smo ubrali staro pastirsko stezo v Tamar. Belino svežega snega je nižje zopet zakrila megla, mi pa smo zadovoljni odkorakali proti izhodišču.