Od srede 11.7. do nedelje 15.7.2012 nas je 32 planincev odkrivalo lepote najsevernejše Italijanske dežele. Začeli smo s prečenjem Brentskih Dolomitov in sicer v Madoni in nato od koče do koče (7 koč), zaključili v Molvenu. Prenočili smo v koči, kjer smo izbirali med štirimi vrstami pred jedi in glavnih jedi ter sladic. Vreme ni bilo idealno, vendar suho. Vrhovi so se pokazali, ko je bilo to potrebno, da smo dobili občutek, kako veličastna je Brenta. Nadaljevali smo v osrčje doline Val Venosta, kjer smo se nastanili v hotelu, kot izhodišču za naslednje planinske izlete. Prijetno opremljen hotel na peš coni glavnega kraja doline je ponudil tisto kar smo pričakovali. Udobnost, mir, dober in obilen zajtrk ter večerjo v prijetnem tirolskem vzdušju.
Vreme se je poslabšalo, petkov pohod po poznem zajtrku smo morali prestaviti na 11.00 uro. Med 10.00 in 11.00 smo vedrili po lokalih Suldna, po tem pa kot bi odrezal se je vreme izboljšalo in podali smo se na rezervni vzpon, saj bi za planiranega zmanjkalo časa. Nič zato, izkazalo se je, da je bil cilj celo bolj zanimiv. Po krožni poti smo se vzpeli do koče K2 in nato na vrh k beli mariji (Martel Madona) proti ledeniku, katerega imenujejo Konec sveta. Po pohodu smo si ogledali enega od petih Mesnerjevih muzejev nad katerim pa nismo bili preveč navdušeni.
Sobotni izlet v Engadin nam je preprečilo slabo vreme. V žepu smo imeli rezervni program nad katerim so bili udeleženci navdušeni. Sicer je šlo za turistično preživet dan, vendar se eno urni hoji po Sisini poti nismo izognili. Nekaj prostega časa smo imeli v Meranu, nato pa smo si skupaj pogledali Trautmansdorf ( Sisin dvorec in 5 hektarov velik park). Zelo zadovoljni z videnim smo izlet zaključili s pivom v pivnici Forst.
Na poti domov smo realizirali prvotno načrtovan cilj. Vzpeli smo se na Grawand 3252m visoko v zimski idili, kjer smo našli luknjo v oblakih, da smo videli mesto, kjer so našli Ocija in nakaj okoliških gora in dolin. Ob ledeniku smo se spustili mimo koče “lep razgled” v dolino. Razgled pa smo si pogledali na slikah v koči, kajti oblaki s katerih je naletaval sneg niso dovolili razgleda.
Na poti nazaj domov smo spoznali še eno dolino Južne Tirolske Pustertal. Vožnja je bila lepa razgledna, saj se je fronta pred nami umikala na vzhod.
Kljub ne preveč lepem vremenu smo z dobro vremensko napovedjo posredovano iz Ljubljane in od lokalnih institucij naredili tisto, kar je bilo najboljše in najbolj varno za nas. Izkazalo se je, da je rezerven program v primeru slabega vremena še kako dobrodošel.
