V soboto 20.4.2013 se nas je 31 odpravilo na Hrvaško goro Čarovnic. Vremenska napoved pred odhodom je bila iz dneva v dan boljša in tokrat celo boljša kot pri nas. Sonce je naredilo svoje, saj je bilo slaba dva tedna pred odhodom, na ogledni turi  še pol metra snega in nujna uporaba cepina in derez. Bilo je kopno, pomladansko le na severni strani, kamor nismo stopili še belo. Po jutranji kavici v Beli krajini smo v Vinici vstopili na Hrvaško, vendar brez ene osebe, katera je pozabila doma svoj osebni dokument. Kljub temu, da smo to ugotovili že v Ljubljani se je odločila, da nadaljuje pot. Iz vasice Bielsko smo se vzpeli do koče in jasno je postalo, da je zima pobrala precej kondicije in da bojo nekateri težko kos naš turi. Po krajšem postanku pri koči smo nadeljevali v okrnjeni sestavi proti vrhu. Nekaterim se leta že precej poznajo in iz 25 min hitro rata ura. Nekateri so se vrnili v kočo, 12 pa nas je nadaljevalo s hitrejšim tempom še na Klečice, kjer smo na dveh mestih namestili vrvno ograjo in varno prišli na izpostavljen vrh. Zadovoljni avanture smo se vrnili h koči na zasluženo okrepčilo. Vsi skupaj smo sestopili po drugi, razgledni poti proti Ogulinu in pri prečkanju glavne ceste nas je pobral avtobus. Zaradi počasnega sestopa smo si Đulin ponor ogledali iz avtobusa in na kosilo prišli z pol urno zamudo. Tipično Belokranjsko kosilo je navdušilo in kar hitro smo zapustili gostilno, saj smo lovil čas v katerem smo se morali vrniti v Ljubljano.

Hodili smo cca. 4 ure in naredili dobrih 700 m.v.r.

https://picasaweb.google.com/116501657762638790544/KlekInKlecice2042013?authuser=0&feat=directlink

Cilj sobotnega izleta 23.3.2013 smo morali zaradi velike količine novega snega spremeniti in sicer smo se odločili za Kambreško na zahodni strani Tolmina. Nekaj dni pred odhodom je bilo naporno spremljanje vremenskega dogajanja in klicarjenja primorskih planincev in turističnih delavcev. Informacije so bile nasprotujoče in odločiti smo se morali sami, glede na razpoložljive podatke. Z avtobusom smo se odpeljali mimo Idrije v vasico Čiginj. Med srkanjem kavice v Idriji se nam je nekdo zaletel v parkiran avtobus in zamuda je bila takoj tu. V spodnji Idriji smo pobrali Ivana in Dunjo, v Čiginju pa nas je čakala Barbara in Gabrijela iz Trsta, tako da je bila odprava mednarodna. Po mulatjeri smo se odpravili peš nad potokom Lojšnica do kmetije Fratnik, od koder je bil lep pogled na verigo gora nad Tolminom in Banjščice s Trnovskim gozdom. Tudi pot nad kmetijo je bila lepa in je peljala do urejene kočice z lepo urejenim razglediščem, kjer smo si privoščili daljšo pavzo. Samo nekaj deset minut nas je ločilo od vrha Očne, precej razglednega vrha z ostanki iz prve svetovne vojne. Sledili smo markacijam po razglednem prepadnem grebenu, nad strelskimi jarki proti Devetem konfinu, zaraščenem vrhu, kateri je mejil posest devetih kmetov, kar simbolizira devetroba piramida na vrhu. Vzpeli smo se še na Ježo in sestopili v Sleme. Do avtobusa nas je ločilo še petnajst minut vzpona po lepo speljani in deloma zavarovani poti. Veseli ob dejstvu, da je avtobusu le uspelo priti v takih razmerah na sedlo na 960 m. n. v smo se odpeljali na zasluženo kosilo na turistično kmetijo.

Dva dni pred prihodom je sonce naredilo veliko delo in nam sneg skoraj stopilo, tudi sobotno vreme ni bilo slabo, še posebej, ker so soboti sledili sneženi pomladanski dnevi.

32 pohodnikov je hodilo slabe 4 ure in premagalo skoraj 1000 m.v.r.

https://picasaweb.google.com/116501657762638790544/OcnaDevetiKonfinJeza2332013#