Se splača štiri ure voziti do izhodišča samo za ta en hrib? Definitivno! Jugovzhodni konec italijanskih Dolomitov ima še tako “zahtevnemu” gorniku kaj ponuditi – tokrat obisk dveh “ferrat” in pristop na goro Monte Schiara.

Okrog 80km severno od Benetk se nahaja mestece Belluno, nad njim pa se razprostirajo najbolj jugovzhodni vrhovi italijanskih Dolomitov. To je gorska skupina Tamer – Schiara. Na 2565m visok vrh so z južne strani speljane 3 zavarovane plezalne poti – ferrate.

Našo dvodnevo turo (23.-23. september) smo, sicer sredi popoldneva, začeli iz vasi Case Bertot (694m) 7km severno od Belluna. Dostop (2,5 ure) do koče “Il rifugio 7° Alpini” je hitro minil, za nagrado je na mizo prišel bokal rdečega. Glede koče pa, … ah kaj bi pravil, se pozna, da smo v Italiji in, da sta na prvem mestu dobro počutje ter dobra hrana. Polpenzion z večerjo in zajtrkom je bil zadetek v polno.

Naslednje jutro smo se napotili k ferrati Luigi Zacchi. Nadeli smo si plezalni pas, samovarovalni komplet ter čelado in prijeli za jeklenice. Pot nas je privedla do bivaka Ugo Dalla Bernerdino (2320m) na sedlu v glavnem grebenu, blizu bivaka pa stoji že od daleč viden vitek kamniti stolp, za katerega si nekateri predstavljajo, da je …..

Kakorkoli, do vrha gore je bilo še 1 uro malo bolj izpostavljenega plezanja in hoje ob jeklenicah. S krajšimi prekinitvami je bilo bolj ali manj strmega ter v dobršnji meri ožičenega (ponekod tudi okovanega) sveta za kar 850 višinskih metrov! Po količini in oblikah železja v tem delu poti se je videlo, da je to ena izmed najstarejših ferrat take težavnosti v Alpah.

Tako, prispeli smo na Monte Schiaro in se ozrli po širni okolici – videlo se je od Velikega Kleka (Grossglockner) pa do Jadranskega morja.

Hrana, fotografiranje, razgledovanje, čvek – vsega je enkrat konec in sestopili smo na drugo stran grebena, v smeri proti naslednji ferrati – Via ferrata Marmol. Tudi ta pot ni bila od muh, saj je bilo na njej najbolj izpostavljeno mesto na celotni turi – hm, zares hvaležno mesto za fotografa 😉

Pot nas je pripeljala na izhodišče jutranje ferrate, od tu smo imeli še 20 minut sestopa do koče (od koče do koče skupaj 7 ur) od tam pa še slabi 2 uri hoje v dolino (no, tale zadnji del se je precej vlekel, saj je bilo na sestopu potrebno narediti še 150m vzpona …).

V dnevu in pol smo opravili 2000 metrov višinske razlike ter pojedi (in spili) zadnje oskrbnikove zaloge, saj je bila koča odprta le še ta vikend.