25. in 26. junija smo se odpravili na najvišji vrh Nemčije. Vremenska napoved in razmere se bile se tri dni pred odhodom katastrofalne. Dan prej pa je kazalo precej bolje, brez padavin dopoldan, otoplitve in da je skopnelo polovico zapadlega snega (pol do enega metra). Po razgovoru z oskrbnikom koče Knorrhutte je odločitev padla da gremo. Šli smo na prvi dan dokaj lepega vremena, po po več kot enem tednu nenehnega dežja in snega. Že vožnja je bila optimistična, kajti videli so se najvišji vrhovi ob poti in dokaj jasno vreme. Na izhodišču je bilo malo slabše vendar optimistično. Glede na razmere smo se odločili, da obrnemo smer in gremo z vzpenjačo na vrh in nato sestopimo do koče (spanje) in drug dan čez prelaz Gatterl nazaj na izhodišče. Odločitev je bila odlična, saj je večina udeležencev prvič hodila po snegu v visokogorju in mnogi izmed njih so imeli slabo opremo (letni čevlji, brez gamaš). Po dvourni hoji nam je zavetje nudila nemška koča Knorrhutte z veliko večerjo in zajtrkom, tudi druženje v koči je bilo prijetno, manj pa spanje saj nas je motilo smrčanje nekaterih naših planincev.

Drug dan smo imeli zopet srečo saj je bilo vreme dokaj lepo in sneg je na tej višini že skopnel. Lepa pot z razgledi čez prelaz Gatterl pa je marsikoga navdušila. Do planine Ervaldalm smo sicer potrebovali skoraj štiri ure, uro in pol več vendar je tempo omogočal uživanje v lepi naravi (rože, živali itd.)

Na poti domov smo se ustavili na kosilu s sprehodom po Garmischu, sicer v dežju, vendar smo bili z vremenom vsi zadovoljni, samo na vrhu bi bilo lahko več razgleda.