Marčna snežna tura

V soboto 26. marca je bila na programu tura Gorniške skupine. Zgodilo se je, da se celo nismo odpravili v tujino! Gorniška skupina že dolgo ni imela ture tako blizu Ljubljane, kar tokratno turo že na začetku naredi nekam posebno (ma dobro, malo heca na lastni račun mora biti …).

Torej, po zares kratki vožnji smo v dolini Velike Pišnice poskakali iz kombija, si nadeli bojno opremo in se podali proti bojnemu polju. Vmes je debata večkrat nanesla na možne razmere, tam, na bojnem polju namreč. Jaz še kar optimističen, drugi malce manj, smo stopali po označeni poti in v zložnem tempu prišli na bojno polje. Hodil sem na čelu skupine, stopil na kritično območje – in veselo oznanil: “Sneg drži!!!”

Bojno polje to sploh več ni bilo in Kačji graben pod Špikom nas je presenetil z dolgimi jeziki splazenega snega, ki so nam omogočili lagodno nadaljevanje vzpona. Tudi vremenarji so se na našo srečo zopet nekoliko ušteli in nad nami še vedno ni bilo nič sivega in mokrega, ampak le pariško modro nebo. Tako smo v že kar močnem zgodnje pomladanskem soncu prišli v vršni del pod sedlo med Lipnico in Špikom. Opravili smo še z nekaj metri bolj strmega snega in slovesno stopili na vrh Špika. Razgled je bil fantastičen, … Nevenkine sladkarije pa tudi.

Sledil je sestop. Sonce je ravno prav odtajalo zgornjo plast snega in sestopanje je bilo že prav uživaško. Hitro smo zgubljali višino in prišli do kopnega. Zadnjih tristo višinskih metrov spusta je bilo zelo pomladnih, kar je mnoge izmed nas spomnilo na to, kako zelo neusmiljeno žge sonce v to pobočje poleti. Da pa je še vedno marec nas je ob povratku proti izhodišču spomnila ledena prevleka na cesti skozi dolino Velike Pišnice.

Tura še ni bila čisto pri koncu, po našem običaju smo se namreč zapeljali še do Martina v Kranjski Gori ter potešili lakoto in žejo.