Sobotno  jutro dne  09.03.2013. Ob 7 uri se nas  17 pohodnikov  odpelje  na pohod  v Vipavsko dolino.Za vreme je kazalo,da bo zdržalo. Nekaj  časa je tako tudi bilo,potem pa,..dež.

Naš pričetek je bil v kampu  Lijak v vasi  Šmihel.  Tam nam je Aleksander, lastnik kampa na kratko opisal  delovanje  in dogajanje  v  tem  delu  doline ter način, kako nazaj  k naravi  v obliki  kampiranja  in  športnih dejavnosti.  Deležni  smo bili tudi  razlage o  izviru » Lijak«. To je nestalen kraški  izvir  v zahodnem delu Trnovskega  gozda na  višini  581 m. Ime  je dobil po značilnih strmih in ponekod prepadnih  lijakasto oblikovanih stenah zatrepa. Po njem se imenuje tudi potok, ki tu izvira le po daljših deževjih. Mi  smo  bili deležni  tega  pretoka  v vsej svoji  veličini. Struga je bila polna vode, ki je vrela iz številnih lukenj med skalami, poraščenimi z mahom. Nad njim je naravno skalnato okno imenovano  »Skozno«. Območje  Lijaka in  Skozno sta varovana  kot naravni spomenik.

Nad samim  izvirom nas je potka pelja povprek čez gozd na jaso. Imeli bi čudovit pogled v dolino, toda nizka oblačnost nam to ni dopuščala. Hodili smo ob vinogradih, nasadih oljk in raznega sadnega drevja. Pot je označena in na določenih mestih stojijo leseni stebri  z opisom zanimivosti  in tudi  puščice kažejo smeri  naprej  ter čas hoje.  Večji  del  te poti se vije po gozdu, ob gozdu, čez vasi, travnike in ponovno v gozd. Nekaj vzpona smo imeli proti vrhu do Vitovljske cerkve Matere Božje, ki stoji na skalni vzpetini visoki 605m, pod obronki Trnovskega gozda.  Znana je iz časov  turških in benečanskih vpadov. Vmes nas je že kar dobro namakalo in dež je  postajal  močnejši.

Tukaj smo si privoščoli počitek in malico. Pogled,zaradi megle,dežja in oblačnosti,  nam ni dovoljeval  uživanja v lepotah,ki jo nudi ta vzpetina nad vasjo Vitovlje. V lepem vremenu se vidi  vse do Jadranskega  morja  in Dolomitov. Jezero Vogršček  je kot  na dlani, oziroma ves spodnji  del  Vipavske doline.Pohodnikom sem pokazala  slike kakšen je pogled  v lepem  vremenu.

Ker dež ni kaj dosti pojenjal,smo se odločili,da vzpona  na 888m visoki Sekulak ne opravimo.Same hoje od  Marijine cerkve,po Napoleonovi  cesti,  do vrha je še  za  1 uro in 15 minut.  Toda spust  je  v takih  razmerah  neugoden, spolzek in nevaren. Zato smo se spustili  mimo Vitovljskega jezera,ki je sredi  gozda pod  vrhom Sv.Marije nazaj  v  dolino. Pot je bila na nekaterih delih popolnoma  namočena  in blatna. Videli smo tudi nasad kostanja, znanega pod imenom »vitovski maron«.  V vasi  smo si privoščili  tople napitke. Nato pa na avtobus in nazaj v Ljubljano. Prihod ob 16h.

Tudi  če v tem deževnem dnevu  vrha nismo osvojili  in ga nam ni bilo dano videti, smo pot prehodili v sproščujočem  druženju in klepetanju. Vsi  prisotni,  vsaj tako si  upam  povedati,da smo  dobili nek nov in malo drugačen pogled na naravo,ki je ravno tako lepa in čudovita, kljub temu,da ni obsijana  s soncem, saj to smo vedno  lahko  mi,..SONCE.

Vodnica, Iva  Pajek