V soboto 20.4.2013 se nas je 31 odpravilo na Hrvaško goro Čarovnic. Vremenska napoved pred odhodom je bila iz dneva v dan boljša in tokrat celo boljša kot pri nas. Sonce je naredilo svoje, saj je bilo slaba dva tedna pred odhodom, na ogledni turi  še pol metra snega in nujna uporaba cepina in derez. Bilo je kopno, pomladansko le na severni strani, kamor nismo stopili še belo. Po jutranji kavici v Beli krajini smo v Vinici vstopili na Hrvaško, vendar brez ene osebe, katera je pozabila doma svoj osebni dokument. Kljub temu, da smo to ugotovili že v Ljubljani se je odločila, da nadaljuje pot. Iz vasice Bielsko smo se vzpeli do koče in jasno je postalo, da je zima pobrala precej kondicije in da bojo nekateri težko kos naš turi. Po krajšem postanku pri koči smo nadeljevali v okrnjeni sestavi proti vrhu. Nekaterim se leta že precej poznajo in iz 25 min hitro rata ura. Nekateri so se vrnili v kočo, 12 pa nas je nadaljevalo s hitrejšim tempom še na Klečice, kjer smo na dveh mestih namestili vrvno ograjo in varno prišli na izpostavljen vrh. Zadovoljni avanture smo se vrnili h koči na zasluženo okrepčilo. Vsi skupaj smo sestopili po drugi, razgledni poti proti Ogulinu in pri prečkanju glavne ceste nas je pobral avtobus. Zaradi počasnega sestopa smo si Đulin ponor ogledali iz avtobusa in na kosilo prišli z pol urno zamudo. Tipično Belokranjsko kosilo je navdušilo in kar hitro smo zapustili gostilno, saj smo lovil čas v katerem smo se morali vrniti v Ljubljano.

Hodili smo cca. 4 ure in naredili dobrih 700 m.v.r.

https://picasaweb.google.com/116501657762638790544/KlekInKlecice2042013?authuser=0&feat=directlink

Skozi Hudičev graben smo obiskali hribe jugovzhodno od Celja.

Povezava na blog

Cilj sobotnega izleta 23.3.2013 smo morali zaradi velike količine novega snega spremeniti in sicer smo se odločili za Kambreško na zahodni strani Tolmina. Nekaj dni pred odhodom je bilo naporno spremljanje vremenskega dogajanja in klicarjenja primorskih planincev in turističnih delavcev. Informacije so bile nasprotujoče in odločiti smo se morali sami, glede na razpoložljive podatke. Z avtobusom smo se odpeljali mimo Idrije v vasico Čiginj. Med srkanjem kavice v Idriji se nam je nekdo zaletel v parkiran avtobus in zamuda je bila takoj tu. V spodnji Idriji smo pobrali Ivana in Dunjo, v Čiginju pa nas je čakala Barbara in Gabrijela iz Trsta, tako da je bila odprava mednarodna. Po mulatjeri smo se odpravili peš nad potokom Lojšnica do kmetije Fratnik, od koder je bil lep pogled na verigo gora nad Tolminom in Banjščice s Trnovskim gozdom. Tudi pot nad kmetijo je bila lepa in je peljala do urejene kočice z lepo urejenim razglediščem, kjer smo si privoščili daljšo pavzo. Samo nekaj deset minut nas je ločilo od vrha Očne, precej razglednega vrha z ostanki iz prve svetovne vojne. Sledili smo markacijam po razglednem prepadnem grebenu, nad strelskimi jarki proti Devetem konfinu, zaraščenem vrhu, kateri je mejil posest devetih kmetov, kar simbolizira devetroba piramida na vrhu. Vzpeli smo se še na Ježo in sestopili v Sleme. Do avtobusa nas je ločilo še petnajst minut vzpona po lepo speljani in deloma zavarovani poti. Veseli ob dejstvu, da je avtobusu le uspelo priti v takih razmerah na sedlo na 960 m. n. v smo se odpeljali na zasluženo kosilo na turistično kmetijo.

Dva dni pred prihodom je sonce naredilo veliko delo in nam sneg skoraj stopilo, tudi sobotno vreme ni bilo slabo, še posebej, ker so soboti sledili sneženi pomladanski dnevi.

32 pohodnikov je hodilo slabe 4 ure in premagalo skoraj 1000 m.v.r.

https://picasaweb.google.com/116501657762638790544/OcnaDevetiKonfinJeza2332013#

Sobotno  jutro dne  09.03.2013. Ob 7 uri se nas  17 pohodnikov  odpelje  na pohod  v Vipavsko dolino.Za vreme je kazalo,da bo zdržalo. Nekaj  časa je tako tudi bilo,potem pa,..dež.

Naš pričetek je bil v kampu  Lijak v vasi  Šmihel.  Tam nam je Aleksander, lastnik kampa na kratko opisal  delovanje  in dogajanje  v  tem  delu  doline ter način, kako nazaj  k naravi  v obliki  kampiranja  in  športnih dejavnosti.  Deležni  smo bili tudi  razlage o  izviru » Lijak«. To je nestalen kraški  izvir  v zahodnem delu Trnovskega  gozda na  višini  581 m. Ime  je dobil po značilnih strmih in ponekod prepadnih  lijakasto oblikovanih stenah zatrepa. Po njem se imenuje tudi potok, ki tu izvira le po daljših deževjih. Mi  smo  bili deležni  tega  pretoka  v vsej svoji  veličini. Struga je bila polna vode, ki je vrela iz številnih lukenj med skalami, poraščenimi z mahom. Nad njim je naravno skalnato okno imenovano  »Skozno«. Območje  Lijaka in  Skozno sta varovana  kot naravni spomenik.

Nad samim  izvirom nas je potka pelja povprek čez gozd na jaso. Imeli bi čudovit pogled v dolino, toda nizka oblačnost nam to ni dopuščala. Hodili smo ob vinogradih, nasadih oljk in raznega sadnega drevja. Pot je označena in na določenih mestih stojijo leseni stebri  z opisom zanimivosti  in tudi  puščice kažejo smeri  naprej  ter čas hoje.  Večji  del  te poti se vije po gozdu, ob gozdu, čez vasi, travnike in ponovno v gozd. Nekaj vzpona smo imeli proti vrhu do Vitovljske cerkve Matere Božje, ki stoji na skalni vzpetini visoki 605m, pod obronki Trnovskega gozda.  Znana je iz časov  turških in benečanskih vpadov. Vmes nas je že kar dobro namakalo in dež je  postajal  močnejši.

Tukaj smo si privoščoli počitek in malico. Pogled,zaradi megle,dežja in oblačnosti,  nam ni dovoljeval  uživanja v lepotah,ki jo nudi ta vzpetina nad vasjo Vitovlje. V lepem vremenu se vidi  vse do Jadranskega  morja  in Dolomitov. Jezero Vogršček  je kot  na dlani, oziroma ves spodnji  del  Vipavske doline.Pohodnikom sem pokazala  slike kakšen je pogled  v lepem  vremenu.

Ker dež ni kaj dosti pojenjal,smo se odločili,da vzpona  na 888m visoki Sekulak ne opravimo.Same hoje od  Marijine cerkve,po Napoleonovi  cesti,  do vrha je še  za  1 uro in 15 minut.  Toda spust  je  v takih  razmerah  neugoden, spolzek in nevaren. Zato smo se spustili  mimo Vitovljskega jezera,ki je sredi  gozda pod  vrhom Sv.Marije nazaj  v  dolino. Pot je bila na nekaterih delih popolnoma  namočena  in blatna. Videli smo tudi nasad kostanja, znanega pod imenom »vitovski maron«.  V vasi  smo si privoščili  tople napitke. Nato pa na avtobus in nazaj v Ljubljano. Prihod ob 16h.

Tudi  če v tem deževnem dnevu  vrha nismo osvojili  in ga nam ni bilo dano videti, smo pot prehodili v sproščujočem  druženju in klepetanju. Vsi  prisotni,  vsaj tako si  upam  povedati,da smo  dobili nek nov in malo drugačen pogled na naravo,ki je ravno tako lepa in čudovita, kljub temu,da ni obsijana  s soncem, saj to smo vedno  lahko  mi,..SONCE.

Vodnica, Iva  Pajek