Od Socerba do Ankarana čez Tinijan

V soboto dne 28.01.2012, ob 8h, smo se v sklopu PD-Rašica odpravili na lažji pohod, od Socerba do Ankarana!
Pohodnikov nas je bilo 31. Od tega kar 6.študentk iz FF Lj.

Avtobus nas je pripeljal na vrh do gradu Socerb. Tam nam je krajevni vodnik razložil, kaj vse in do kam se vidi iz tega dela Primorske. Tržaški zaliv, Trst, Miljski polotok, Tinjan, Koperski zaliv, Izola, gričevje vse tja proti Hrvaški, Italiji, itd…  Pogled je bil lep, vreme je bilo tu gori, pri gradu, dokaj sončno, vendar je pihal mrzel veter, zato smo jo hitro popihali v zavetje borovcev do jame od Sv.Socerba.
Ogled jame smo si z zanimanjem ogledali in poslušali razlago, ki nam jo je dal naš vodnik. To traja kako uro in pol, žigosamo naše dnevnike, ter se spustimo po kamniti, gozdni, uhojeni poti do vasi Osp(57m),  ki spada med najstarejše slovenske vasi, prvič je omenjena ob koncu 11. stoletja. V vasi se da ogledati; Osapsko plezalno steno, jamo Grad, spomenik žrtvam iz NOB, cerkev Sv.Tomaža, Gasilski dom, ter tablo, ki sporoča da je v vasi Osp delovala prva Slovenska ljudska šola v Istri(pred 175 leti). Kar veliko za tako malo in tipično kraško vasico. Kratek počitek in pogled nazaj proti Kraškemu robu. Vzpon na Tinjan(374m) nam ni delal kakih posebnih težav ali mučenja. Pot je uhojena, kamnita. Tudi lep, suhi travnati greben smo prehodili.

Od tu se zopet pred nami in za nami razprostre prekrasen pogled na vso že prej našteto pokrajino. Tinjan je mala hribovska vasica, ki se nahaja med Dekani in Zg. Škofijami. V vasi stoji cerkev Sv.Mihaela, antenski stolp, tukaj je tudi predzadnja točka SPP. Obvezni žig in hajd v dolino. Po asfaltni poti do Ankarana, del poti se prevozimo z avtobusom, ker sama hoja po asfaltu je naporna in ni v pravi užitek, tisti, planinsko-naravni.  Med 15h in 15.30h se še zadnič žigosamo.Odpeljemo se proti Sežani v vas Tomaj, na domačijo “Pr Cenetovih”. Deležni smo lepega sprejema in okusne domače hrane. Zadovoljni, polni dobrega počutja, druženja, novih vtisov se ob 19.30h pripeljemo nazaj na Prušnikovo, od koder smo zjutraj tudi krenili.

Hvaležna  sem vsem za vso podporo in sprejemanje pri mojem “Prvem pohodu” samostojnem vodenju, kot vodnica PZS.

Lepo vabljeni za 21.04.2012, kjer bomo raziskovali Prekmursko pokrajino na Goričkem.

Kojca 1303m

Na prvo in sončno jesensko soboto nas se je 18 odpravilo v cerkljansko hribovje. Po jutranji kavici v Idriji nas je avtobus pripeljal do kmetije Rekar nad Reko. Le nmekaj minut hoje proti razglednim Rodnam nas je ločilo od prvih sončnih žarkov, kateri so nas spremljali cel dan. Z Roden smo sestopili do lovske koče in se po njihovi poti podali na prečenje Kojce. Večina zadovoljnih ob pogledu na označeno pot in snidenju sestopajočih obiskovalcev, kateri so naznanili skorajšnji prihod na vrh smo nanj stopili po štirih urah dobrega grizenja kolen. Zaslužen, skoraj uro dolg počitek ob zasluženi malici je bil zelo razgleden in obvezen pred strmim, uro dolgim spustom v vas Zakojca. Flandrovi so nam pokazali Bevkovo domačijo in nas pogostili z odličnimi lokalnimi dobrotami, preden nas je največji avtobus odpeljal po panoramski cerkljanski cesti proti domu.

Škednjovec in Vrh Hribaric

V sobote se nas je 7 gornikov podalo na manj znani vzhodni greben Škednjovca. Iz planine Blato smo prek planin Krstenica in Jezerce dosegli Mišeljski preval in nato po brezpotju z lažjim plezanjem na vzhodni greben in na vrh Škednjovca. Sestopili smo po zahodnem grebenu in za bonus skočili še na Vrh Hribaric. Vračali smo se prek Lazovškega prevala, kjer je predlagani drugi bonus, Ogradi, navdušil le Robija in Janeza. Ostali pa smo prek planine v Lazu sestopili do izhodišča. Turo smo zaključili s kosilom pri Bizeljčanu v Šmartnem pod Šmarno goro.

Potopis na blogu

Namesto ture na Muzce smo šli …

Prečenje vzhodnega dela grebena Muzcev zahteva dan brez padavin, takšnega pa vremenarji za to soboto niso obetali. Ustrašil sem se popoldanskih neviht in namesto ture na Muzce izbral rezervno varianto, tako smo se odpravili na Kokrško Kočno (2520 m).

Pri Suhadolniku smo bili zelo zgodaj in ob 6-ih  zjutraj že začeli hoditi. Nekaj časa smo sledili markirani poti proti Kokšrkemu sedlu, zatem pa smo ubrali smer, ki čez skriti prehod privede do Spodnjih Dolcev med Kočno in Grintovcem. Prehod se je izkazal za “zanimivega”, zato je nekaj tistega prikritega razočaranja – ker je na Kočni že vsak bil in ker se ta svet vidi vsak dan kar iz Ljubljane – popolnoma izginilo. Tudi nadaljevanje s plezalskimi vstavki je bilo vsakomur v veselje.

Travnata uravnava na Spodnjih Dolcih je omogočila udobno malico, kljub temu pa so nekateri že priganjali k nadaljevanju po markirani poti proti vrhu Kokrške Kočne. Kmalu nad skalnatim prehodom smo stopili na sneg in se po njem hitro vzpenjali do vršnega dela poti, ki je zavarovana z jeklenicami. Na vrhu je lahko vsak (razen moje malenkosti) zmagoslavno priznal, da je na Kočno po tej poti prilezel prvič.

Rastoči oblaki in temno sive meglice so nas opozarjali, da se na vrhu ne kaže obirati, odbrzeli smo torej nazaj proti Spodnjim Dolcem. Od tam smo sestopali po markirani poti čez Grdi graben. Sledil je še spust čez Taško in sprehod skozi gozd do pašnikov pri kmetiji Suhadolnik. Ob dveh popoldne smo bili pri avtomobilih in ravno takrat so se oblaki odločili, da bodo iz sebe spustili malce večjo količino dežja.

Marjanove fotografije so na voljo tukaj.

Robertov potopis je na voljo tukaj.

Marčna snežna tura

V soboto 26. marca je bila na programu tura Gorniške skupine. Zgodilo se je, da se celo nismo odpravili v tujino! Gorniška skupina že dolgo ni imela ture tako blizu Ljubljane, kar tokratno turo že na začetku naredi nekam posebno (ma dobro, malo heca na lastni račun mora biti …).

Torej, po zares kratki vožnji smo v dolini Velike Pišnice poskakali iz kombija, si nadeli bojno opremo in se podali proti bojnemu polju. Vmes je debata večkrat nanesla na možne razmere, tam, na bojnem polju namreč. Jaz še kar optimističen, drugi malce manj, smo stopali po označeni poti in v zložnem tempu prišli na bojno polje. Hodil sem na čelu skupine, stopil na kritično območje – in veselo oznanil: “Sneg drži!!!”

Bojno polje to sploh več ni bilo in Kačji graben pod Špikom nas je presenetil z dolgimi jeziki splazenega snega, ki so nam omogočili lagodno nadaljevanje vzpona. Tudi vremenarji so se na našo srečo zopet nekoliko ušteli in nad nami še vedno ni bilo nič sivega in mokrega, ampak le pariško modro nebo. Tako smo v že kar močnem zgodnje pomladanskem soncu prišli v vršni del pod sedlo med Lipnico in Špikom. Opravili smo še z nekaj metri bolj strmega snega in slovesno stopili na vrh Špika. Razgled je bil fantastičen, … Nevenkine sladkarije pa tudi.

Sledil je sestop. Sonce je ravno prav odtajalo zgornjo plast snega in sestopanje je bilo že prav uživaško. Hitro smo zgubljali višino in prišli do kopnega. Zadnjih tristo višinskih metrov spusta je bilo zelo pomladnih, kar je mnoge izmed nas spomnilo na to, kako zelo neusmiljeno žge sonce v to pobočje poleti. Da pa je še vedno marec nas je ob povratku proti izhodišču spomnila ledena prevleka na cesti skozi dolino Velike Pišnice.

Tura še ni bila čisto pri koncu, po našem običaju smo se namreč zapeljali še do Martina v Kranjski Gori ter potešili lakoto in žejo.