V sobote se nas je 7 gornikov podalo na manj znani vzhodni greben Škednjovca. Iz planine Blato smo prek planin Krstenica in Jezerce dosegli Mišeljski preval in nato po brezpotju z lažjim plezanjem na vzhodni greben in na vrh Škednjovca. Sestopili smo po zahodnem grebenu in za bonus skočili še na Vrh Hribaric. Vračali smo se prek Lazovškega prevala, kjer je predlagani drugi bonus, Ogradi, navdušil le Robija in Janeza. Ostali pa smo prek planine v Lazu sestopili do izhodišča. Turo smo zaključili s kosilom pri Bizeljčanu v Šmartnem pod Šmarno goro.

Potopis na blogu

Prečenje vzhodnega dela grebena Muzcev zahteva dan brez padavin, takšnega pa vremenarji za to soboto niso obetali. Ustrašil sem se popoldanskih neviht in namesto ture na Muzce izbral rezervno varianto, tako smo se odpravili na Kokrško Kočno (2520 m).

Pri Suhadolniku smo bili zelo zgodaj in ob 6-ih  zjutraj že začeli hoditi. Nekaj časa smo sledili markirani poti proti Kokšrkemu sedlu, zatem pa smo ubrali smer, ki čez skriti prehod privede do Spodnjih Dolcev med Kočno in Grintovcem. Prehod se je izkazal za “zanimivega”, zato je nekaj tistega prikritega razočaranja – ker je na Kočni že vsak bil in ker se ta svet vidi vsak dan kar iz Ljubljane – popolnoma izginilo. Tudi nadaljevanje s plezalskimi vstavki je bilo vsakomur v veselje.

Travnata uravnava na Spodnjih Dolcih je omogočila udobno malico, kljub temu pa so nekateri že priganjali k nadaljevanju po markirani poti proti vrhu Kokrške Kočne. Kmalu nad skalnatim prehodom smo stopili na sneg in se po njem hitro vzpenjali do vršnega dela poti, ki je zavarovana z jeklenicami. Na vrhu je lahko vsak (razen moje malenkosti) zmagoslavno priznal, da je na Kočno po tej poti prilezel prvič.

Rastoči oblaki in temno sive meglice so nas opozarjali, da se na vrhu ne kaže obirati, odbrzeli smo torej nazaj proti Spodnjim Dolcem. Od tam smo sestopali po markirani poti čez Grdi graben. Sledil je še spust čez Taško in sprehod skozi gozd do pašnikov pri kmetiji Suhadolnik. Ob dveh popoldne smo bili pri avtomobilih in ravno takrat so se oblaki odločili, da bodo iz sebe spustili malce večjo količino dežja.

Marjanove fotografije so na voljo tukaj.

Robertov potopis je na voljo tukaj.

V soboto 26. marca je bila na programu tura Gorniške skupine. Zgodilo se je, da se celo nismo odpravili v tujino! Gorniška skupina že dolgo ni imela ture tako blizu Ljubljane, kar tokratno turo že na začetku naredi nekam posebno (ma dobro, malo heca na lastni račun mora biti …).

Torej, po zares kratki vožnji smo v dolini Velike Pišnice poskakali iz kombija, si nadeli bojno opremo in se podali proti bojnemu polju. Vmes je debata večkrat nanesla na možne razmere, tam, na bojnem polju namreč. Jaz še kar optimističen, drugi malce manj, smo stopali po označeni poti in v zložnem tempu prišli na bojno polje. Hodil sem na čelu skupine, stopil na kritično območje – in veselo oznanil: “Sneg drži!!!”

Bojno polje to sploh več ni bilo in Kačji graben pod Špikom nas je presenetil z dolgimi jeziki splazenega snega, ki so nam omogočili lagodno nadaljevanje vzpona. Tudi vremenarji so se na našo srečo zopet nekoliko ušteli in nad nami še vedno ni bilo nič sivega in mokrega, ampak le pariško modro nebo. Tako smo v že kar močnem zgodnje pomladanskem soncu prišli v vršni del pod sedlo med Lipnico in Špikom. Opravili smo še z nekaj metri bolj strmega snega in slovesno stopili na vrh Špika. Razgled je bil fantastičen, … Nevenkine sladkarije pa tudi.

Sledil je sestop. Sonce je ravno prav odtajalo zgornjo plast snega in sestopanje je bilo že prav uživaško. Hitro smo zgubljali višino in prišli do kopnega. Zadnjih tristo višinskih metrov spusta je bilo zelo pomladnih, kar je mnoge izmed nas spomnilo na to, kako zelo neusmiljeno žge sonce v to pobočje poleti. Da pa je še vedno marec nas je ob povratku proti izhodišču spomnila ledena prevleka na cesti skozi dolino Velike Pišnice.

Tura še ni bila čisto pri koncu, po našem običaju smo se namreč zapeljali še do Martina v Kranjski Gori ter potešili lakoto in žejo.

Snežna idila nad Bavšico

http://tomazsarc.blogspot.com/2011/03/veliki-jelenk-532011.html